Ali si res zapomnimo to kar fotografiramo?

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste se vrnili iz prečudovitega potovanja s polnim zunanjim diskom fotografij? Ko vas pa bližnji doma vprašajo, kaj ste lepega videli, enostavno in preprosto zrete v prazno in se poskušate spomniti, kaj ste dejansko doživeli na potovanju?

 

Pred kratkim mi je v uho prišla informacija, kako so se starši neke osnovne šole odločili, da za valeto ne bodo najeli fotografa, ampak bo vsak starš fotografiral svojega otroka kar sam. Kot član generacije Y vem, da je fotografiranje samega sebe in stvari, ki jih doživljam, ključno za moje »preživetje«. Nemalokrat sem se zalotil, da fotografiram to kar se mi dogaja, z namenom da komuniciram s svetom preko socialnih omrežij, ampak se kasneje teh dogodkov ne spomnim enako dobro kot tistih, za katere sem preveč len da bi jih zajel v fotoaparat ali pa se mi ne zdijo tako pomembni, da bi to delil z mojimi sovrstniki. Znova in znova se zanašam na dejstvo, da bom vse te zajete fotografije lahko enkrat kasneje pogledal ter se tako spominjal vseh občutkov, ki sem jih tedaj doživel…  Če sem popolnoma iskren, 97% vseh fotografij, ki jih zajamem nikoli več ne pregledam in se samo kopičijo na zunanjih diskih, ti pa se kopičijo v določenem predalu v pisarni.

 

Dr. Lynda Henkel iz univerze Fairfield v ZDA je opravila zanimiv preizkus. Študente na univerzi je povabila na ogled muzeja Bellarmine in jih razdelila v dve skupini. Prvi je naročila, naj fotografirajo umetnine, ki jih pritegnejo, drugi skupini, pa naj si umetnine poskušajo čimbolj zapomniti. Naslednji dan je izvedla preizkus, koliko so si študentje dejansko zapomnili. Izkazalo se je, da so si študentje, ki niso fotografirali, zapomnili veliko več kot pa študentje, ki so fotografirali.

 

Raziskava, ki sta jo opravila L. Sahakyan in C.M. Kelley leta 2002 je odkrila, da vse kar naši možgani potrebujejo, da ne zajamejo vsega v celoti je nekakšen plan B ali »izhod v sili«. V tem primeru služi kamera skozi katero gledamo kot nekakšen izhod v sili, ker se vedno lahko vrnemo nazaj in fotografije pregledamo ter obudimo spomine. A v resnici temu ni tako. Izkazalo se je namreč, da nam pregledovanje fotografij včasih prikliče tudi drugačne občutke in spomine.

 

Professorica Maryanne Garry iz univerze v Wellingtonu je to ugotovitev razvila v svoji raziskavi, ki govori o tem, da nam gledanje fotografij lahko popači spomine. Namesto da bi se spomnili podrobnosti določene umetnine, diha jemajočega razgleda ali občutkov ob glasbi na glasbenem festivalu, nas fotografije pogosto »prisilijo« v priklic napačnih spominov in izkušenj, ki so vezane na prijetne ali neprijetne izkušnje iz preteklosti in se ob tem dotičnem dogodku sploh niso zgodile.

 

Z razvojem digitalne fotografije smo vsekakor dobili možnost, da fotografiramo ali snemamo vsepovprek. In vse to v upanju, da ne bi nikoli pozabili to kar doživljamo. Za vsako ceno se oklepamo lepih trenutkov v upanju, da jih nikoli ne bo konec. Vendar je sama narava trenutka to, da je minljiv. Vse mine, zakaj ne bi potem raje ustvarili ene fotografije za spomin, nato pa se popolnoma prepustili trenutku in vključili vsa čutila ter z vsem kar smo zajeli in doživeli trenutek. Tako bomo imeli veliko več od življenja, kakor pa da doma kopičimo gigabajte fotografij in posnetkov, katerih nas je kar groza pregledati, kaj šele sortirati in izbrati tiste, ki so nam najbolj pri srcu.

 

Ali ne bi potemtakem raje pospravili telefona v žep in uživali v sončnem zahodu?

 

Viri:

You’ll Remember More by Photographing Less

To Really Remember Something, Don’t Take Pictures Of It

Taking photographs ruins the memory, research finds

Are You Taking Too Many Pictures?

Inspiracija:

“Everything beautiful has its moment and than passes away.”

Luis Cernuda